Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

[DIALOG OB KONCU ŽIVLJENJA]

Po tem, ko so na Švedskem razkrili, da starostnikom iz domov za ostarele niso omogočili premestitve v bolnišnice in so zaradi covid-19 umirali brez ustreznega zdravljenja, se je razprava o neenaki obravnavi starostnikov začela odvijati tudi pri nas.

Medicinska sestra Latifa Löfvenberg, ki dela v bližini Stockholma je žalostno resničnost opisala takole: “Rekli so nam, da ne smemo nikogar napotiti v bolnišnico, tudi če so stari 65 let in imajo pred seboj še dolgo življenje.” Anders Tegnell, vodilni švedski infektolog, je v izjavi za Švedski nacionalni radio obžaloval ukrepanje države in institucionalno nepripravljenost ob spopadanju z epidemijo.

Toda ali lahko švedski primer primerjamo z domačo situacijo? Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti je namreč po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja morebitne diskriminacije nekaterih starostnikov, ki so covid-19 prebolevali v domovih za starejše občane. Razprava je pokazala, kako malo poznamo pomen paliativne oskrbe in da si ljudje ne želijo enake obravnave, ampak takšno, ki so ji dali svoje soglasje.

Dr. Urška Lunder, strokovnjakinja paliativne medicine z Golnika, pojasnjuje, da paliativna oskrba ščiti bolnikove pravice, da bolnik lahko odkloni agresivne postopke. Ugotavlja, da bolniki, ki doživljajo dolga leta omejenosti svojega funkcioniranja ne želijo pretrpeti vseh možnih medicinskih postopkov za ohranjanje življenja za vsako ceno, ker so pogosto tako krhki, da tega ne zmorejo več.

Za marsikakšnega hudo bolnega v zadnji fazi življenja, ki se je okužil z novim koronavirusom, je bolj primerno zdravljenje v domu, kjer mu nudijo paliativno oskrbo. Infektologinja Bojana Beovićeva pravi, da s tem bolniku ne obrnemo hrbta. Prevoz v bolnišnico ali intubacija bi za marsikoga pomenila trpljenje. “Ti bolniki še vedno čutijo, s tem pa jim povečamo trpljenje za ceno nekaj dni življenja več.”

Koronavirusna kriza nas je nedvomno zalotila nepripravljene tudi glede poslednjega slovesa. Svojci, ki se niso mogli posloviti od bližnjih, doživljajo nemoč v odnosu do ukrepov in zdravstvene politike. Bremeni jih, če so za svoje bližnje res storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Živeti z občutkom nepomirjenosti in slabe vesti, zbuja dvome v pravilnost postopkov. Čas pred drugim valom, ki ga napovedujejo virologi, je morda kratek in ga velja izkoristiti za razpravo o tem, kaj bi lahko izboljšali, če se situacija ponovi. Predvsem pa ne bo odveč spodbuda, da s svojim bližnjimi spregovorimo o smrti, jih vprašamo, česa bi si želeli in kaj odklanjajo, če se bo njihovo življenje bližalo koncu. Tega pogovora ni lahko načeti, bo pa zelo dragocena pomoč, če se bo treba odločati, možnosti za pogovor pa ne bo več.

Barbara Kastelec, Aktivator