Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

[KORONAPSIHOZA]

Jules Barbey d’Aurevilly, francoski časnikar, pesnik in pisatelj, naj bi nekoč izjavil, da v družbi, ki se vedno bolj materializira, zdravnik odigra vlogo spovednika. To pomeni, da zdravniki poznajo določene skrivnosti, ki jih navadni državljani ne. Če kdaj, potem velja zdravnikom posebej pozorno prisluhniti posebej sedaj, ko je glavna tema javnih pa tudi zasebnih razprav virus covid-19. Svoje mnenje zdravnice z dolgoletnimi izkušnjami na intenzivnem oddelku je v pismih bralcev Dela pred dnevi delila tudi Ksenija Mahkovic Hergouth.

Avtorica poudarja v naslovu pisma izpostavljeno koronapsihozo in nas predvsem opozarja na negativne posledice po njenem mnenju pretiranih protikoronskih ukrepov. S tem ne misli toliko na različne državne pomoči, ki jih na kratko pohvali, ampak predvsem na neživljenjske protokole varnega obnašanja v javnem prostoru. Ob tem izpostavi zelo tehtna zdravorazumska vprašanja, ki jih, sicer kar malo preveč dramatično, podpre s konkretnimi primeri. Naposled pa zatrdi, da nesorazmerni ukrepi, ki zaradi golega fizičnega obstoja odvzamejo človeku skoraj vse, kar ustvarjajo človeški duh in medčloveški odnosi, predstavljajo nasilje z dobrim namenom. Če smo do sedaj zaščitili najšibkejše in najranljivejše, pa smo hkrati pozabili na vse druge vpletene v različne družbene segmente, ki so že ali še bodo prizadeti zaradi posledic radikalnih sprememb javnega življenja, še meni avtorica pisma.

Pismo zdravnice lahko razumemo na več načinov. Kot izpoved osebne stiske ob pretiranih ukrepih, ki jo je doživljala in je prešla že v depresivno občutje, kar tudi sama prizna. Kot kritiko obstoječih ukrepov na podlagi širše družbene slike. In naposled tudi kot apel k večji solidarnosti in človečnosti. Lahko pa ga razumemo tudi kot izraz določenega načina življenja, na katerega smo se preveč navadili in se sedaj težko odpovemo njegovim določenih privilegijem. Zanimivo je namreč, da so za vztrajanje v nemogočih razmerah v pismu povsem zasluženo pohvaljeni in izpostavljeni delavci v zdravstvu, hkrati pa avtorica v nadaljevanju in ob koncu predvsem poziva k obuditvi tistih sladkosti življenja, ki jih dajeta medsebojno druženje ter kultura in umetnost. Ob branju bi lahko za trenutek pomislili na primerjavo s slavnim orkestrom na Titaniku, ki skuša utišati neizbežnost tragedije.

Javno življenje namreč ni samo tisto, za kar mislimo, da nam pripada, torej pravica, ampak hkrati tudi odgovornost, ki je sicer v pismu omenjena in celo naglašena kot ključna vrednota. Težava pa je v tem, da odgovornost ne sestoji samo iz naših želja in posledično odločitev ter dejanj, kot bi veljalo sklepati iz pisma, ampak je tudi izraz upoštevanja vseh tistih dejavnikov, ki so nas pripeljali v dano situacijo in predvsem vključujejo tudi druge. In to ne samo tiste, s katerimi se želimo družiti in katerih skrbi osebno občutimo, ampak čim širšo skupnost ali množico. To konkretno pomeni, da pri vseh kritiziranih ukrepih omejevanja javnega življenja ne gre nujno za zanemarjanje odnosov in ustvarjalnosti, ki si jih kot posamezniki ali kot določena skupina želimo, ampak za postavljanje prioritet glede na celotno skupnost. Nihče pa ni omejen v smislu, da bi mu nastala situacija ne predstavljala izziva v iskanju inovativnih načinov druženja in skupnega ustvarjanja navkljub določenim omejitvam. Če smo dva meseca zdržali zgolj ob koncertih z balkonov in ob druženjih preko spleta, pa tudi ne pomeni konec sveta. Čisto drugače bi pa bilo, če bi imeli med nami več žrtev. To bi bila resnična tragedija.

Če se za konec vrnemo k naslovu. Svojevrstna psihoza je tudi prepričanje, da se je kar naenkrat podrl svet in da se ne da drugače in tudi bolje, če le želimo in znamo. Druženje in umetnost, ki jih ima avtorica pisma za največji vrednoti javnega življenja, nista nobeni izjemi. Zato je širjenje strahu, da bodo določeni poklici postali odvečni tudi svojevrsten izraz koronapsihoze, ne pa njen antidót.

Tadej Rifel, Aktivator

Komentirani prispevek: https://www.delo.si/mnenja/pisma/koronapsihoza-309386.html